Volčji Grad
Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad

Izlet na Veliko planino – kako smo se imeli

4 hoja

V nedeljo, 30. avgusta smo se člani Društva Debela griža podali na izlet ali bolje rečeno – na strokovno društveno ekskurzijo – na Veliko planino nad Kamnikom. Že navsezgodaj zjutraj smo prislužili 20 litrov vina, ker je naša blagajničarka Nives zamudila 10 minut in dolguje izletnikom 2 litra vina za vsako zamujeno minuto. Torej, začelo se je prav veselo in se tako nadaljevalo cel dan. Na Vrhniki sta na avtobus stopila še Vinko in Slavka. Potem pa smo se najprej pomenili, kako se reče tisti bolezni, ki je pred nekaj dnevi pobrala 7 telic v Bistri, kajti bilo je veliko ugibanja, ali gre za antracit antrakol ali nekaj podobnega. Natančno smo se podučili, da gre za antraks in da tega že ne bomo hodili gledat v Bistro, kjer smo se sicer po prvotnem planu želeli ustaviti na poti domov.

Ob prijetnem pogovoru smo se po 2,5 ure pripeljali v Stranje do spodnje postaje nihalke na Veliko planino. Prijazni žičničarji so nam dodelili skupinski popust in nam kljub veliki gneči omogočili skoraj takojšen prevoz na planino. V pičlih 5 minutah smo se dvignili za 860m in nekaterim je malo jemalo dih, vendar je šala pregnala strah. Na zgornji postaji nihalke smo ugotovili, da je Marjan Fitnikov spet zrihtal čudovito vreme, tako kot še za vse društvene izlete do sedaj. Nebo je bilo cel dan brez oblačka in razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe čudoviti. Nekateri člani društva so pot do Zelenega roba nadaljevali s sedežnico, večina se nas je pa peš odpravila na vrh. Še preden smo dosegli planinsko kočo na Zelenem robu, smo zaslišali vesele viže, ki so jih po hribu navzdol pošiljali Veseli muzikanti (samo za na nas !).

Na Zelenem robu so nam pripravili planinsko malico in pijačo, vmes pa nas je obiskal planšar, oblečen v tradicionalno pastirsko nošo. Preden smo se odpravili naprej na ogled planšarskih bajt, smo zaplesali in potem preprečili prehladna obolenja z enim rušovčkom. Do pastirskih bajt smo prispeli dokaj hitro, vendar se moramo vseeno malo pritožiti: na nebu ni bilo niti enega oblačka ! Pred planšarskim muzejem nas je pričakala pastirica v tradicionalni kmečki noši izpred 100 let in razložila pastirsko življenje na Veliki planini, organizacijo pašništva in izdelavo tradicionalnega sira – trničev.

Pri majhni ohranjeni Preskarjevi bajti, ki je spremenjena v muzej, so nekateri člani društva ugotovili, da bi tudi kamnito pastirsko hiško na Volčjem Gradu lahko organizirali v muzej, saj je po zunanjih merah zelo podobna stari velikoplaninski pastirski bajti. V smislu zgodovine in etnologije na splošno lahko potegnemo veliko vzporednic med Veliko planino in Volčjim Gradom z okolico. Pohajanje po Veliki planini smo zaključili z obiskom Gradiškove planšarije, kjer smo tisti malo bolj lačni lahko poskusili še kislo mleko z dobro zabeljenimi ajdovimi žganci, vsi pa še drugo pastirsko zdravilno specialiteto – borovničke. Poleg rušja namreč na Veliki planini rastejo tudi borovnice. Na pastirskem plesišču, v sredini palnšarske vasi, smo imeli umetniški pevski nastop z Davidovim dirigentskim vodstvom. Zapeli smo Na planincah in tudi krave so zbrano poslušale.

Po spustu z nihalko s planine smo bili dobro pregreti in utrujeni in nekateri so do Podlipe, kjer je bil zadnji postanek pred vrnitvijo domov, že lepo šteli ovčke. Pri Slavki in Vinku v Podlipi smo si oprali pregrete noge in se okrepčali z dobrim kruhom in mesninami, da do doma ne bi »padli u švohost«. Bilo je lepo in nepozabno. Kdaj gremo na naslednjo strokovno ekskurzijo ?

Pripravila: Romana Marinšek Logar

Fotografije so prispevali: Livijan Colja, Marjan Logar, Damjan Pirec in Martina Kafol