ZA PRIJATELJE SI JE TREBA ČAS VZET…
V soboto, 12.1., smo se člani društva Debela griža  in naši prijatelji iz Volčjega Grada podali na obisk na avstrijsko Koroško k prijateljem v občino Vrba (Velden). Z nami so bili tudi naši prijatelji glasbeniki z Vrhnike in predstavniki občine Komen. Bil je to povratni obisk: v septembru so grozdje na Volčjem Gradu trgali Korošci, sedaj jim je bilo potrebno predstaviti pridelano letino.

Dan se je začel z dežjem, ki nas je spremljal celo pot in cel dan. Razlika je bila le v stopinjah, na Krasu  10°C, v Vrbi 2°C. Pot je trajala tri debele ure. Smer poti: Volčji Grad-Ljubljana-Jesenice-Vrba (Velden, izgovor Felben)

Pred mestom Beljak nas je pričakal naš prijatelj in stari znanec Christian  Zeichen.

Vodil nas je do središča mesta, kjer se nam je pridružila gospa Sonja, naša vodička. Z njo smo se sprehodili po tihem in mirnem , vendar ne zaspanem, mestnem središču. Na trgu je igrala godba in plesali so že pustno oblečeni otroci. Predstavila nam je zgodovino mesta.

Mesto Beljak je najstarejše mesto na Koroškem, saj je omenjeno že v 9. stoletju. Je drugo največje mesto (za Celovcem). Ime je dobilo po beli vodi. Leži namreč ob reki Dravi. Ko reka ob padavinah naraste, se belo peni. Čez Dravo vodi v mestu kar sedem mostov. (Drava izvira v Italiji. V starih zgodovinskih čitankah piše, da so se stari Slovani naselili do izvira reke Drave.) Beljačani so zelo ponosni na najstarejši mestni grb. Na njem je noga s kremplji ptiča orla. Vstopili smo tudi v njihovo gotsko cerkev, posvečeno sv. Jakobu.

Vstavili smo se ob spomeniku, tudi Slovencem poznanega, cesarja Jožefa II., sina Marije Terezije. V času svojega vladanja je ukinil vse samostane. Ohranil je le red uršulink, ki so skrbele za šolstvo, in  red magdalenk, ki so se ukvarjale s strežbo bolnikov. Zanimivo je, da je ta vladar zagotovil svobodo vseh veroizpovedi na svojem ozemlju, in to v 18.stoletju. Korak se nam je ustavil tudi pred spominsko ploščo zdravilca Paracelsusa, ki je že v 15. stoletju kot prvi začel zdraviti s kemičnimi snovmi – mineralnimi zdravili.

Mimo kužnega znamenja smo prišli do reke Drave in na bližnji stavbi smo lahko sledili zapisom, kdaj in za koliko se je dvignila gladina vode. L. 1966 se je gladina dvignila na 4.92 m.
Pot nas je vodila do Osojskega jezera, ki smo si ga ogledali s krožno panoramsko vožnjo. Jezero je dolgo 11 km. Ob njegovih bregovih se je razvilo turistično naselje. Jezero je v književnosti omenjeno v pesmi Antona Aškerca Mutec osojski, ki naj bi bil poljski kralj Stanislav I. iz18.stoletja.

 

Prispeli smo do kraja Vrba. In tudi v tej Vrbi ne moremo mimo našega pesnika Franceta Prešerna. Tu je namreč kot duhovnik služboval njegov brat Jurij. Gospodinjila  mu je mati Mina, ki je tu umrla in je v tej Vrbi tudi pokopana.

Bil je čas za kosilo. Za tiste, ki mislite obiskati avstrijske predele: če hočete jesti kruh, si ga prinesite s sabo. Tukaj ga namreč delijo »na tešare » in skozenj se vidi »Sveta gora«.Sledil je obisk igralnice. Kdor je poskusil srečo, je ali dobil ali izgubil. Bili so taki in taki.

Pozno popoldne smo se odpeljali do mladinskega doma .Tu je bil višek našega današnjega obiska Koroške.

Predstavljeno je bilo namreč vino prijateljstva KOVE 2007. Ime izhaja iz imen obeh občin (Komen in VElden).  (KOVE je kraška malvazija, suho vino, ki ima 12% vol alkohola in je polnjeno v 0,75 litrske steklenice; letos jih je bilo napolnjenih 380.) Srečanje je bilo letos že drugo. V kulturnem programu sta se izmenjavali slovenska in nemška beseda. Pesmi so opevale vino in prijateljstva, ki se ob tej žlahtni pijači sklepajo.

Moški zbor Šentilj je zapel kar nekaj pesmi. Med njimi sta bili tudi dve slovenski narodni v pojoče zvenečem koroškem narečju s pogrkovanjem: Jaz pa moj varžet (morda gwažek) in pa Jaz bi rad cagajnar bil.

Pesnik Tone Kuntner je z zanosom deklamiral Prešernovo Zdravljico in to v slovenščini in nemščini. Slovenska himna pravi, da naj živijo vsi narodi, ki si želijo medsebojnega prijateljstva. Slovenske ljudske pivske pesmi je poskrbel baritonist Marko Kobal ob spremljavi citrarja Tomaža Plahutnika.

Ne glede na to, da smo bili pri mizah zbrani Slovenci in Avstrijci,   smo na koncu ob pesmi En starček je živel skupaj dvignili kozarčke in nazdravili. Kot je povedal predstavnik  vrbske občine, meje padajo tudi s takimi srečanji. Za prijetno neformalno druženje so s svojimi instrumenti: frajtonarco, trobento, klarinetom in tubo poskrbeli naši prijatelji muzikantje z Vrhnike. Igrali so nam že prej in tudi pozneje na avtobusu.

Ob prihodu nas je gospod Christian sprejel z besedami, da si je treba za prijatelje vzet čas. Mislil je na nas, ki smo prišli s Primorske na Koroško. Jaz pa bi rekla, da so si vsi ti   obiskovalci, ki so se udeležili tega družabnega dogodka, vzeli čas  in tako pokazali, da so tudi oni naši prijatelji. Niso  nas poznali, niso znali slovensko, pa so vseeno v izredno slabem vremenu (dežju in poledici) prišli v  ta prostor, da nas pozdravijo in poslušajo, kaj jim imamo povedati, v morda njim neznanem jeziku.

Vino prijateljstva KOVE je že sedaj simbol prijateljstva med Slovenci: primorskimi  in koroškimi, med Evropejci : Slovenci in Avstrijci. 

Da bi bilo takih dobrih letin vina še veliko in da bi pomagalo pri premagovanju kulturnih in jezikovnih pregrad.(Naslednje leto bi lahko promovirali še nekatere pijače z zaščitenim geografskim poreklom: teranov liker, orehovec, medico, tropinovec, »čiračara«; lahko celo kot  biozdravilo. Preizkušeno!)

Če bi šli na ta izlet s turistično agencijo, bi nam le-ta  ponujala dvodnevni  izlet v Avstrijo, saj smo domov prišli 13.1.

Na snidenje prihodnje leto s KOVE 2008, dragi koroški prijatelji!

 V imenu Društva Debela griža Volčji Grad zapisala Vlasta Metlikovec