|
|
Pohod v Zgonik-fotogalerija |
|
sreda, 14. april 2010 |
|
Vaška
skupnost Volčji Grad in Društvo Debela griža sta v soboto 27. marca
2010 organizirala 4. volčjegrajski rekreativni pohod, ki je tokrat
potekal po 26 km dolgi poti iz Volčjega Grada v Zgonik. Pohod sta predhodno
trasirala Damjan Pirec in Marjan Logar.
38
pohodnikov se nas je ob 8h zjutraj zbralo na volčjegrajski Kržadi.
Po glasbenem ogrevanju, za katerega je poskrbel Herman & Oto band,
srečolovu, na katerem je kar nekaj pohodnikov pridobilo pohodniške
palice, in okrepčilu z vrhniškim kruhom in jabolki smo krenili naproti
prvemu vzponu v Kosmati hrib. Vreme nam je bilo že od jutra naprej
naklonjeno, čeprav so vremenarji v predhodnih dneh strašili z nevihtami.
Ugodne temperature in hoja so nas do vrha Kosmatega hriba že tako ogrele,
da smo kar hitro odvečna oblačila pospravili v nahrbtnike. Po spustu
iz hriba navzdol je bil prvi postanek s »spoznavanjem domovine« v
središču vasi Veliki Dol.
Tam nas je prijazno nagovoril vaščan Slavko
Bačer, ki nas je po ogledu župnijske cerkve sv. Jakoba pospremil tudi
do bivše jugoslovanske graničarske karavle in še nekoliko dlje nad
Veliki Dol, kjer je v 19. stoletju obratoval vodni mlin, na katerega
so iz više ležečega zbiralnika spuščali vodo. Poleg te znamenitosti
je vas še bolj poznana po mogočni 250 stari teranski trti »repački«,
ki je nekoč rasla ob zidu pri župnijski cerkvi in je bila dobro znana
po bivših avstrijskih deželah. Gospod Slavko je vedel marsikaj zanimivega
povedati, vendar je bilo pot treba nadaljevati in to spet navkreber
preko grebena Jarovce, kjer smo prečkali nekdanjo mejo med Slovenijo
in Italijo. Hoja navzgor po gozdni poti v borovi senci je nudila lep
razgled na kraške vasi, pogled je segel tudi do Volčjega Gradu. Po
dobri uri hoje navkreber smo se začeli spuščati navzdol proti Zgoniku,
kjer smo že težko čakali našo »intendantsko službo«, ki je z
avtomobili pripeljala pijačo in nekaj udeležencev, ki so težje hodili.
Zgodovino Zgonika in okolice nam je predstavil zgoniški župnik g.
Jože Merkuža. Izvedeli smo, da je Zgonik dobil ime po zvoniku ki stoji
ločen od gotske cerkve sv. Mihaela, in je nastal iz predelanega nekdanjega
obrambnega stolpa devinskih grofov. Devinski grofje so imeli na območju
današnjega župnišča lovsko pristavo in so obiskovali bogata lovišča
v okolicu. V okolici cerkve je še več zgodovinskih ostankov, ki spominjajo
na devinsko gospostvo. Po prijetnem klepetu z župnikom pa smo se podali
na zasluženo kosilo v gostilno Guštin. Po kavici, pecivu in glasbeni
spremljavi na zgoniškem placu smo zopet vzeli pot pod noge in ker je
šlo navzgor, smo kar nekaj časa lovili pravi tempo. Spet smo zavzeli
greben Jarovce, ampak tokrat po drugi poti med Celivcem in Ostrim vrhom.
Po prečkanju bivše državne meje smo se podali na t.i. Mlečno pot
v smeri proti Pliskovici, po kateri so mlekarice iz Pliskovice in bližnjih
vasi nekoč vsak dan nosile mleko proti Trstu. Na izteku poti smo se
ustavili pri obnovljenem kalu Mlačna in pot po tem mimo vaške cerkve
nadaljevali do Kovačeve kmetije. Tam sta nas gostoljubno sprejela Nada
in Drago Širca. Priznamo – prav težko se je bilo posloviti od
Dragotovega muzeja in kleti in še nekaj časa smo na poti proti Volčjemu
Gradu čakali zaostale pohodnike.
Ob
6h popoldne smo po planu prispeli do Kaliča pred Volčjim Gradom, si
tam še zadnjič oddahnili in nekateri smo si v kalu shladili tudi pregrete
noge. Pohod smo prijetno utrujeni zaključili s porcijo pašte v našem
vaškem domu. Lahko rečemo, da je pohod lepo uspel, da smo se dobro
nahodili, se družili s samimi prijetnimi ljudmi in spoznali še kaj
novega o vaseh in ljudeh iz naše okolice.
|
|
|
