Volčji Grad
Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad Volčji Grad

Pohod v dolino Glinščice

POHOD V DOLINO GLINŠČICE IN OBISK SLOVENSKEGA KULTURNEGA DRUŠTVA IGO GRUDEN V NABREŽINI

Člani Društva Debela Griža Volčji Grad smo v soboto, 22. junija 2013 organizirali pohodniški izlet v Dolino Glinščice (Val Rosandra), ki smo ga združili z obiskom Slovenskega kulturnega društva Igo Gruden v Nabrežini.

Za dolino Glinščice smo se odločili, ker nam ta naravna in kulturna znamenitost tržaškega Krasa leži praktično pred pragom, pa jo večina od nas do sedaj ni poznala. 12 kilometrov dolgo dolino je izdolbla reka Glinščica, ki izvira na nadmorski višini 412 m v Klancu pri Kozini, prečka nekdanjo državno mejo z Italijo in se pred Trstom spusti v morje. Pri tem je za sabo ponekod pustila do 400 m visoke stene, ki so med športniki znane kot čudovita plezališča, čez pragove se spušča v slapovih in se v vasi Boljunec (občina Dolina) umiri in izteče v morje. Prečka apnenčaste in flišne terene in oblikuje različna življenjska okolja za rastline in živali. Najznačilnejša posebnost doline je hitri in dobro opazni prehod med celinskim in sredozemskim podnebjem. Ker so razni predeli različno izpostavljeni soncu in burji,  je pri istih višinah tudi preko 10 stopinj temperaturne razlike, kar pa odločilno vpliva na lokalno rastlinstvo in živalstvo.

Dolina je bila pomemben trgovski prehod proti severu  že v starorimskih časih. Glinščica je po 14 kilometrov dolgem vodovodu že v 1. st.n.št. oskrbovala s pitno vodo Trst (tedanji Tergesteum). Vodovod, katerega ostanki so v dolini še dobro vidni, so varovali rimski vojaki. Ob izlivu Glinščice so bile nekdaj obširne soline, ki so vse do poznega srednjega veka Tržačanom predstavljale veliko bogastvo, ki so ga po sami dolini direktno tovorili v celinske predele države. Vzporedno s trgovino soli in kasneje so se na Glinščici pojavili tudi mlini za obdelavo začimb, ki so prihajale po morju do tržaške luke. Zmlete začimbe so nato skupaj s soljo potovale naprej proti osrednji Evropi. Prvi mlini ob Glinščici so dokumentirani v 13. stoletju, danes pa so pod vasjo Botač vidni le še njihovi borni ostanki. Trgovsko pot je v Dolini Glinščice v srednjem veku varovalo več utrdb in gradov, ki pa so danes v razvalinah. Dolina Glinščice je kot prometna pot zopet postala pomembna leta 1887, ko je po njej stekel  en del avstroogrske južne železnice in sicer odsek Hrpelje–Trst. Progo so leta 1958 zaprli, danes pa je lepo preurejena v kolesarsko in pohodniško pot.

Po stoletjih uporabe danes dolina Glinščice ni več prehod ne za trgovino, ne za železnico, ne za vodovod, temveč je postala oaza za ljubitelje narave, ki jim je tu na razpolago še v precej neokrnjeni obliki, in jo je moč odkriti korak za korakom na sprehodu po dnu doline ali po poteh visoko na pobočju. Dolina je bila zato in zaradi svoje biotske raznovrstnosti, leta 1996 razglašena za naravni rezervat.

Udeleženci pohoda smo se z lastnim prevozom pripeljali v Boljunec (Bagnoli della Rosandra) in se v Sprejemnem centru doline Glinščice, ki se nahaja v Kulturnem večnamenskem centru France Prešeren, seznanili z osnovnimi informacijami o Boljuncu in Glinščici. Od tam pa smo preko centra naselja  in mimo edinstvene gorske koče na 60 m nadmorske višine (imenovane po alpinistu Mariu Premudi) nato krenili navzgor ob toku Glinščice raziskovat dolino. Kmalu smo krenili navkreber v desni breg Glinščice proti Zabrežcu, kjer je iz urejenega razgledišča možno opazovati reko in dolino  iz drugačne perspektive. Nato smo jo ubrali čez gozd in dosegli pot na nekdanji železniški progi ter nadaljevali do predora nad Botačem (Botazzo). Vmes smo tudi malo počivali, saj je bila starost udeležencev med 6 in 70 let. Iz železniške proge smo se po strmi stezi spustili do Botača in spet smo bili prav ob strugi Glinščice. V Botaču smo se tudi okrepčali in odžejali, potem pa pot nadaljevali po levem bregu, kjer smo si ogledali ostanke mlinov, nekateri smo se povzpeli do srednjeveške romarske cerkvice Marija na Pečah, se spustili nazaj na označeno pot in kmalu zaslišali šumenje 40-metrskega slapu Supet, ki ga Glinčica oblikuje na prehodu iz flišnega v apnenčast svet. Pri nadaljevanju poti navzdol proti Gornjemu koncu (Bagnoli Superiore) smo si ogledali še dobro ohranjen Rimski vodovod in razpravljali o tem, kako dobro so se Rimljani zavedali zdravstvenega in s tem strateškega pomena čiste pitne vode. Na koncu doline pa nas je čakalo nekaj zelo osvežilnega: namakali smo se v tolmunih Glinščice  in uživali čudovito naravo. Nepozabno !

Po osvežitvi smo se odpravili nazaj v center Boljunca in se dalje odpeljali v Nabrežino, kjer je prebivalstvo večinoma slovensko. Zato tam zelo aktivno deluje Slovensko kulturno društvo Igo Gruden, ki ga trenutno vodi zagnani in mladostni upokojenec z neizmerno energijo – gospod Zvonko Legiša. Ta nas je skupaj z gospodom Martinom Venierjem lepo sprejel v njihovem Kulturnem domu, ki je zelo prostoren in čudovito urejen za različen dejavnosti, predvsem za delo pevskega zbora z dolgo tradicijo, za baletno šolo, številne razstave, delavnice in druge dejavnosti. Tukaj so nam članom Društva Debela Griža takoj prišle na misel različne ideje za postavitev različnih dodatnih dejavnosti v našem vaškem domu na Volčjem Gradu. Predstavili so nam tudi Učno pot Nabrežina, ki deluje že 13 let, in publikacijo, ki oriše različne zanimive točke na tej poti. Ključne znamenitosti učne poti smo si ogledali in seveda so največji vtis pustili Nabrežinski kamnolomi (Cava Romana). Izkoriščanje kvalitetnega nabrežinskega apnenca sega v leto 180 pr.n.š., ko so Rimljani ustanovili Oglej. Največji razvoj pa je kamnoseštvo doživelo od leta 1857 dalje, ko je Avstrogrska začela graditi južno železnico. Nabrežinski kamen so uporabili za številna dela po vsem svetu: od parlamenta in kraljeve palače na Dunaju, do parlamenta in operne palače v Budimpešti, od pariške Dèfense do palače Dai Iki Life Insurance na Japonskem, od podzemne železnice v Atlanti v Združenih državah Amerike do podzemne železnice v Milanu. Zaradi kamnoloma je območje Nabrežine obljudeno vse od rimskega obdobja dalje. Mimo je vodila tudi pomebna rimska cesta Gemina, prometna žila med Oglejem in Reko. Po letu 1857, ko je takratno avstroogrsko cesarstvo začelo razvažati nabrežinski kamen po manjših in večjih mestih, se je Nabrežina razvila v pomembno industrijsko točko, ki je nudila zaposlitev več tisoč kamnosekom različnih narodnosti.

Pohodnike nas je očaral tudi razgled iz kamnitega vodnega stolpa, ki stoji na meji med občinama Nabrežina in Trst in je pomembna tehnična kulturna dediščina teh krajev. Njegova postavitev je vezana na gradnjo že večkrat omenjene južne železnice. Parne lokomotive so namreč potrebovale vodo in ob gradnji tega dela južne železnice, ki je bila zelo zahtevna, so gradili tudi vodovod. Odprtje železniške proge so združili z odprtjem tržaškega vodovoda in vodnega stolpa. Med gradnjo proge so namreč naleteli na pitno vodo, ki so jo črpali do višje ležečega vodnega stolpa (145 m visoko) in nato speljali do Nabrežine. Od tu je vodovod potekal pod železniškimi tiri do Trsta. Stolp ima danes urejene kovinske stopnice, po katerih smo se vzpeli na vrh, kjer se nam je ponujal enkraten razgled na celoten Tržaški zaliv in na drugo stran na celoten Kras.

Polni vtisov in dobrih idej za nadaljnji razvoj našega Društva Debela Griža, smo celodnevni izlet zaključili v osmici Kosmina na Brjah, torej malo pred domom. Tam smo ugotovili, da vsako društvo »poganja« nekaj ključnih oseb, ki navdušujejo in motivirajo ostale člane, da društvena dejavnost aktivno poteka. Našega predsednika Damjana Pireca smo potolažili, da pri tem ni izjema. Obljubili smo, da bomo še naprej aktivno delali, če nas bo on aktivno priganjal.

Romana Marinšek Logar